ZAKAJ PASJE BORBE?

PASJE BORBE SO TEŽEK ZLOČIN. 


Življenje je borba. Lahko je tudi način, ki ga živiš. Eni smo bolj borbeni po duši, eni po karakterju, nekateri pa smo bili pripeljani do tega, zaradi socialnih okoliščin.

 

Pozitivna agresija, je definitivno najboljše, kar lahko iztega iztržimo. Gre za čustvo, ki izhaja iz jeze, zaradi različnih doživetij, predvsem negativnih in tistih, katerih smo bili žrtev, po nepotrebnem. Vsak, ki je zmožen iz takšne situacije, potegniti pozitivno agresijo in jo usmeriti v boljši cilj, je zmagovalec.
V to smer sta šli seveda tudi Amerika in Srbija??!  Da o Tajski, ki je pojem zase, s tem da se hrani s psmi, ki so v Europi, smatrani, kot družinski čani, sploh ne pišem...Pa naj počaka odgovor še kakšen odstavek.

Večino svojih 2o-ih let sem preživela z borbenim načinom življenja. Življenje je borba, treba se je boriti, proti vsakomur, vsaki situaciji, vsakemu, ki ti prekriža pot. To je bilo moje vodilo. Pa sem kasneje po konkretnih 30ih, spoznala, da temu ni tako. To je bila krinka, da sem se lahko umaknila stran od nasilja, stran od revščine stran od ljudi, ki so imeli še večje težave, kot jaz. Ko sem končno to ugotovila in spustila borbo iz rok, je prišlo spoznanje, da lahko svoj borbeni karakter in moč, ki je z vsem tem načinom življenja, prišla kot darilo, uporabim, za pomoč nemočnim. Predvsem živalim.  Bitja, ki jih človek nadvlada. Zakaj jim ne bi pomagala, če le lahko?!

 

Tako sem zadnje leto opustila način razmišljanja in plavanje proti toku, ki je božal moj notranji ego… Neverjetno, ampak dejansko sem sedaj sposobna vdihniti trenutek in doživeti situacijo, takšno kot je.Zdaj  tudi vidim druge, jih čutim, in opažam, da imajo nek svoj način in  svoj princip. Seveda to spoštujem, če pa se pokaže, da zaradi tega nekdo trpi, pa pristopim in ukrepam. Pa naj bo to klic policije, opozorilo, prijazna gesta, karkoli. In dejansko se počutim še bolj močno kot prej, ko sem se ves čas" borila”.

 

Zakaj Amerika? Priznana UFC organizacija za plačane borbe, je tako napredovala v zadnjih letih, da so to sanje marskikoga, ki želi in bo naredil vse za to, da pridej v to njihov team. Organizacija je tako dobra, da je povozila ostale po svetu. Tako na Japonskem (PRIDE), kot drugje po svetu.  Hvala bogu, je sposobna borce odlično plačati, hkrati pa jim omogoča “boljši” način življenja.
V teh borbah gre zares. Pravila so seveda postavljena in sodniki so vrhunski. Ker pa gre za močno agresivnost in adrenalin, kar se odraža tudi v publiki, se za tem skrivajo težke resnice, ki včasih pridejo na dan, včasih pa ne.

 

Sama sem zaljubljena v borbe, ker je v njih preprosto nek čar, neka energija, ki jo borca v ringu oddajata, ko si gledata v oči, kot da gre za življenje in smrt. Verjetno ona dva v tem trenutku res razmišljata tako. Nisem oseba, ki je za v ring, čeprav sem se nekaj časa pripravljala na borbo, se potem na koncu, nikoli nisem odločila za to.  Dejansko je potrebna osebnost, ki je zmožna sprejeti največjo možno fizično nasilje in je tekmovalna, pa pustimo malenkost, da mora obvladati svoje telo in um, od taktik, tehnik, in vseh ostalih malenkosti....  Poleg tega, se  ta oseba zaveda, da gre za šport in pravila, ter posledice, ki jih sprejme, če ni bila boljša od nasprotnika. Posledice, kot so zlomljen nos, počena arkada, izpah rame, kolena gležnja, počeno rebro etc…

 

Kaj počnejo borci s to “pozitivno agresijo” po borbi oziroma v privatnem življenju, je druga zgodba. Osebno mislim, da je UFC organizacija najbolj elegantno izkoristila “prvinski nagon družbe” in ga preusmerila v kapitalno družbo.

 

Še odgovor v zvezi s Srbijo. Srbija pa zato, ker v zadnjih časih sledim različnim neprofitnim organizacijam, in aktivistom, ki se ukvarjajo s situacijam, kjer so ogroženi psi. Od pasjih bojev, največkrat pa zanemarjenih kužkov iz strani neodgovornih lastnikov ali tujcev, ki se meni nič tebi nič, znašajo nad ubogimi živalmi.  Vso to agresijo, ki sem jo uporabljala za moj boj v življenju, sedaj usmerjam v aktivizem, za pomoč pri kužkih. Pri nas že obstajajo določeni ljudje, ki svoje življenje namenjajo izboljšanju razmer, v katerih so ogroženi kužki. Naj omenim dve društvi: ZAVOD PIT -Ustavimo pasje borbe, katerega prepoznavna osebnost je TANJA VIDEGAR.  S Tanjo imava nekaj zgodovine, ki kaže, kako sta se dve osebi zmožni v nekaj letih popolnoma spremeniti. Sedaj spoštujeva ena drugo in podpirava isti cilj. Drugo društvo pa je DRUŠTVO SRCE ZA BULLE , katerega prepoznavna osebnost je Simon Simke Bandog.

 

To je nek nov svet zame, kjer so ljudje aktivni v boju za živalske pravice in resnično je dober občutek, ko vidiš, da lahko vsak dan nekaj prispevaš za boljši jutri, pa čeprav gre samo za živali.

 

Definitivno, pa se bom še naprej zavzemala, vsak dan bolj, da poskušam, vsaj nekaj energije usmeriti v to, da so ljudje, ki delajo zločin, kot je znašanje nad psi, v smislu pasjih borb, kaznovani.  Borba bo mogoče zgubljena na začetku, ampak verjamem v to, da bo vojna nekoč premagana. In bodo vsaj v bolj razvitih državah sprejeti zakoni, za težke kazni, ljudi, ki nimajo vesti. 

 

 

 

 

 

Naslov

Stegne 11

1000 Ljubljana